Simbol uspeha… nato krivice in goljufije

Objekt na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani je postal simbol, v katerem se prepleta več zgodovinskih momentov. Najprej je bil simbol izjemnega podjetniškega uspeha družine Mayer v predvojni Sloveniji, saj ga je družina zgradila v času velikega razvoja naše prestolnice. Potem je simbol grozne krivice, ki jo je s strani komunistične oblasti po koncu vojne doživel Emerich Mayer. In končno je tudi simbol strašne goljufije, ki jo je v samostojni Sloveniji utrpela njegova hčerka Doris Mayer s strani svoje odvetnice Tjaše Andree Prosenc.

Projekt Hiša pravice

Družinski dedič Federico Pignatelli della Leonessa želi objekt sedaj pretvoriti v nov simbol, ki bo po razgaljanju temnih časov njegove zgodovine na novo zasijal za lepšo prihodnost. Bori se za pravico svoje družine in pri tem razkriva umazanije slovenskega političnega in pravnega sistema, ki ščiti goljufe. Zato njegov boj ni samo družinski, temveč se hkrati bori za spremembe, ki bodo Sloveniji omogočile, da svobodno zadiha. Federico Pignatelli je zato sprožil projekt Hiša pravice, s katerim želi objekt na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani pretvoriti v simbol sprememb, na katere naše domovina že dolgo čaka. To je boj za vse tiste, ki trpijo krivico zaradi korupcije v slovenskem pravosodju. To je projekt, ki bo v Sloveniji pomagal ponovno vzpostaviti prevlado pravice.

Javnosti znana plat zgodbe

Temna plat zgodovine objekta se bere kot kriminalka. Zgodba Wolfove 1 je v zadnjih letih postala predmet javnih razprav predvsem zaradi razkritja goljufije, ki jo je zagrešila razvpita odvetnica Tjaša Andree Prosenc, ki je predstavnica omrežja moči, ki se je ohranilo iz nekdanjega komunističnega režima. Zgodba o goljufiji in zgodba o umazani vlogi, ki so jo pri tem odigrali pravosodni organi in Odvetniška zbornica Slovenije je predstavljena v prejšnjih člankih na tej spletni strani.

Izvirni greh: zaplemba premoženja

Danes pa usmerjamo pozornost na prvi korak grozne krivice, ki jo prav zaradi tega objekta doživel Emerich Mayer. Ker je med vojno pomagal partizanskim družinam in jih ščitil pred okupatorjem, mu ob koncu vojne seveda ni padlo na pamet, da bi zbežal. Bil je patriot, ki je ljubil svojo domovino. Bil je dober človek, ki je med vojno pomagal drugim. Toda kljub temu je postal žrtev komunističnih zločinov po koncu vojne. Zaprli so ga, mučili so ga in nato zverinsko ubili, njegovo družino pa brez vsega pregnali iz Slovenije. Zakaj? Ker si je nekdo zaželel živeti na Wolfovi ulici 1. Izvirni greh zgodbe o tej stavbi je njena zaplemba po koncu vojne.

Pohlep novih oblastnikov

Po koncu vojne si je namreč komunistična oblast zaželela bogatstva drugih, od umetnin do nepremičnin. Emerich Mayer in njegova družina je postala žrtev pohlepa, kar jasno dokazuje dokument, ki je priložen temu članku. Ta dokument, ki ga danes prvič predstavljamo, je jasen dokaz, zakaj je komunistična oblast po vojni zasegla premoženje družine Mayer in zakaj je eno najbolj uspešnih predvojnih družin pregnala iz Slovenije. Ta grozna krivica, ki jo je doživela družina, še do danes ni bila popravljena. Zlo, ki je bilo povzročeno družini, korenini v tem dokumentu, ki ga danes razkrivamo in jasno dokazuje razloge za tisti izvirni greh, ki Wolfovo 1 bremeni še danes.

Arhivski dokument, ki dokazuje pohlep komunistične oblasti

Arhivski dokument Komisije narodne imovine v Ljubljani navaja seznam tistih objektov, ki so si jih zaželeli novi oblastniki. Zato so dali nalogo, da se poišče izgovore za zaplembo teh objektov. To je v tistem času za lastnike praktično pomenilo tudi smrtno obsodbo, saj bi sicer težko opravičili tisto krajo objektov, za katere so navedli, da jih potrebujejo za njihove ministre. Dokument zelo jasno predstavi, kako so si zamislili zadevo: “Potrebni so nam podatki po katerih se bo lahko izvršila zaplemba imovine spodaj navedenih oseb…” V dokumentu je navedena tudi alineja: “Emerich Mayer z družino, Wolfova ul.” Zato je bila nepremičnina na Wolfovi ulici odvzeta družini Mayer s strani povojne oblasti, seveda brez sodnega varstva.

Ideologija zaplemb

Po koncu druge svetovne vojne je nova oblast izvedla obsežen proces preoblikovanja lastninskih razmerij. Zaplembe premoženja niso bile omejene le na kaznovanje posameznikov zaradi sodelovanja z okupatorjem, temveč so bile del širše revolucionarne ideološke preobrazbe, katere cilj je bila odprava zasebne lastnine. Postopki zaplemb so se izvajali administrativno, brez individualnih sodnih obravnav in brez učinkovitih pravnih sredstev za prizadete lastnike. Zgodovinopisje opozarja, da so bile meje med kaznovalnimi ukrepi in sistematično nacionalizacijo pogosto zabrisane. Zaplembe so zajele številne premožnejše meščanske družine in lastnike nepremičnin v mestnih središčih, ne glede na individualno krivdo. Komunistična revolucija je tako po vojni zagrešila številne zločine.

Prav v ta zgodovinski okvir sodi tudi primer družine Mayer. Arhivski dokument Komisije narodne imovine, v katerem je izrecno naveden Emerich Mayer z družino in njihova nepremičnina na Wolfovi ulici, dokazuje, da odvzem lastnine ni bil naključen dogodek, temveč del širšega sistema povojnih zaplemb. To dejanje pa se ni dovršilo z zaplembo in umorom, temveč je imelo dolgoročne posledice za družino Mayer, ki tudi v novi samostojni državi pravice še vedno ni doživela zaradi ohranjanja moči nekdanjih komunističnih oblastnikov. Wolfova ulica 1 je tako konkreten primer, kako so povojni mehanizmi posegli v posamezno družinsko zgodbo in jo zaznamovali za več generacij.

Vrnitev z vgrajeno napako

Po osamosvojitvi Slovenije je zakonodaja omogočila popravo nekaterih povojnih krivic. V okviru teh postopkov je bila nepremičnina na Wolfovi ulici 1 vrnjena dedičem Emericha Mayerja, ki sta ga hčerki v osemdesetih letih tudi uradno rehabilitirali in s pomočjo prič dokazali, da ni sodeloval z okupatorjem, temveč je ravno nasprotno izdatno pomagal partizanskim družinam. Toda ta vrnitev objekta je imela vgrajeno napako. Hiša je bila vrnjena skupaj z obstoječimi neprofitnimi najemnimi razmerji, ki so nastala v času družbene lastnine. Lastninska pravica je bila samo formalno obnovljena, dejanska razmerja v stavbi pa so ostala nespremenjena.

Še več, med temi neprofitnimi najemniki je bila tudi odvetnica Tjaša Andree Prosenc, ki je nato s pomočjo koruptivnih omrežij v slovenskem pravosodju ogoljufala staro in bolno Doris Mayer. Federico Pignatelli poudarja, da je odvetnica družini enostavno ukradla stanovanje, v katerem živi, ter trgovino, v kateri njen sin Gregor Prosenc prodaja torbice. Odvetnica, ki bi morala skrbeti za interese svojega klienta, se mu je izneverila ter pridobila izjemno protipravno premoženjsko korist zase in za svojega sina, ki je tako soudeleženec v goljufiji. Doris Mayer pa je umrla z žalostjo, ker jo je domovina izdala dvakrat. Naprej, ko je po vojni bila izgnana iz svojega ljubega doma, nato pa še enkrat v samostojni državi, ko ji organi pravice niso stali ob strani, temveč so omogočili, da jo je odvetnica ogoljufala.

Wolfova 1 danes: nov simbol boja za pravico

Današnji lastnik nepremičnine je Federico Pignatelli, ki je sin Doris Mayer in vnuk Emericha Mayerja. Podjetnik svetovnega kova še vedno ne more verjeti, da se Slovenija po desetletjih samostojnosti in vstopa v krog razvitih evropskih držav še vedno ni otresla korupcije in prevlade nekdanjih komunističnih omrežij. Primer Wolfove 1 razkriva širši problem slovenske tranzicije. Ta je z denacionalizacijo pogosto omogočila pravno priznanje lastninske pravice, ne pa tudi dejanske in celovite restitucije. Razmerja, vzpostavljena v času družbene lastnine, so ostala v veljavi in postale vir dolgotrajnih sporov, ki se vlečejo še danes.

Wolfova ulica 1 zato ni zgolj stavba v mestnem jedru, temveč priča zapletene zgodovine: krivice, molka, upanja na pravico in nato nove goljufije na podlagi moči, ki izhaja iz temne preteklosti naše domovine. Wolfova 1 je zato tudi simbol križišča, na katerem stoji današnja Slovenija. Ali se bodo nadaljevale krivice, ki jih povzročajo zli ljudje, ki svojo moč črpajo iz preteklosti? Ali pa bo Slovenija končno svobodno zadihala in dosegla sistem, v katerem bo prevladovala pravica in bo tako sploh povrnjeno zaupanje v pravičnost? Federico Pignatelli se bori za slednje. In v tem boju se ne bo zaustavil dokler, ne bo pravici v celoti zadiščeno. Zato sproža projekt Hiša pravice, ki mu boste lahko sledili na tej spletni strani.