Ista hiša, dve krivici, en sam odgovor: »Nikoli ne bom odnehal.«

V središču Ljubljane stoji stavba, ki jo je pred skoraj stotimi leti zgradil Emerik Mayer, ugleden ljubljanski poslovnež. Verjetno je največja v samem središču mesta, a za Mayerjeve potomce ni zgolj nepremičnina. Je spomin na človeka, ki ga vnuk Federico Pignatelli ni nikoli spoznal, občuduje pa ga vse življenje.

V novem intervjuju Pignatelli brez zadržkov pripoveduje, kako je bila ista družina okradena dvakrat. Prvič po vojni. In drugič, v samostojni, demokratični Sloveniji, s strani osebe, ki jo je plačeval prav zato, da bi ga zaščitila.

Človek, ki je rešil 22 slovenskih družin

Med vojno je Emerik Mayer v svojih nepremičninah pred okupatorjem skril 22 slovenskih družin, jih preživljal in zanje skrbel. To ni le družinsko izročilo, saj so o tem v denacionalizacijskem postopku na sodišču pričali potomci rešenih družin. Namesto zahvale je po vojni sledila obtožba. Sodelovanja z Nemci ga je ovadil nekdanji direktor njegove banke, ki ga je Mayer odpustil, potem ko ga je zalotil pri kraji denarja.

Sledil je zapor, mučenje in naposled smrt. Posledice pa so segle čez tri generacije. Njegova hči Doris, Pignatellijeva mati, je več mesecev preživela v zaporu, kjer je bila po lastnem pričevanju zlorabljena in mučena. Nato so jo sredi zime, brez čevljev in brez vsega, poslali čez Alpe, z napotkom, naj gre umret v gore. Preživela je. Rešil jo je ameriški vojak, pot pa jo je nato vodila v Rim, kjer je spoznala Pignatellijevega očeta.

Družina se je razkropila po svetu. Teta je odšla v Brazilijo in tam poučevala nemščino in slovenščino. Materin brat si je novo življenje ustvaril v Gani kot poznavalec morskega sveta. Mati je ostala v Rimu. Vsi trije so bili rojeni v Sloveniji, nobeden pa v njej ni mogel ostati.

Šele mnogo pozneje je družina odkrila, zakaj naj bi se vse skupaj sploh začelo: stavba je bila všeč enemu od predstavnikov partije, ki je hotel živeti v njej.

Rehabilitacija in kratko upanje

Po osamosvojitvi je Pignatellijeva teta sprožila postopek za rehabilitacijo očeta. Ne zaradi premoženja, temveč zato, da bi z njegovega imena izbrisala pečat izdajalca in družini vrnila ugled. Sodišče je pregledalo dokaze, obsodbo razveljavilo in Emerika Mayerja spoznalo za nedolžnega.

Šele takrat je odvetnik družino opozoril na posledico, na katero ni nihče pomislil: če je bilo premoženje odvzeto zaradi obsodbe, obsodbe pa ni več, ga je treba vrniti dedičem. Vračilo je torej prišlo kot posledica, ne kot cilj.

Družina je nekaj nepremičnin dobila nazaj in takrat je verjela, da slovensko pravosodje deluje.

Druga kraja

Dediči so bili razkropljeni po svetu in s Slovenijo niso imeli več čustvene vezi. Zanje je bila predvsem kraj družinske tragedije, zato so bili svoje deleže pripravljeni prodati. Edini, ki je stavbo želel ohraniti kot celoto, je bil Federico Pignatelli, zato je deleže sorodnikov odkupil sam.

Odkup je izpeljal prek slovenskega podjetja Eurocapital Partners Estate, pri ustanovitvi katerega mu je pravno pomagala odvetnica Tjaša Andrée Prosenc. Vpisan je bil kot edini direktor, odvetnica pa je bila tista, ki je zastopala njegove interese v Sloveniji.

Stavbo je družina dobila nazaj skupaj s stanovalci, ki so v njej živeli že prej in so po zakonu plačevali neprofitno najemnino. Med njimi je bila tudi odvetnica. Sčasoma je Pignatellija vprašala, ali bi ji stanovanje prodal. Odgovoril je, da ne. Čez čas je vprašala znova. Odgovor je bil vselej enak: stavba je celota in v njej ni naprodaj nič.

Nato je, kot pripoveduje, v registru odkril ponarejene dokumente. Po njegovih navedbah je bil izbrisan kot edini direktor lastnega podjetja, na njegovo mesto pa naj bi bila brez njegove vednosti in brez vednosti matere vpisana prav ona, in to kot Doris Mayer Pignatelli. Njegova mati se je pisala Doris Mayer in tega priimka ni nikoli nosila. Kot direktorica podjetja je bila torej vpisana oseba, ki ne obstaja.

Odtlej je bila na obeh straneh mize ista oseba. Stavba je bila nerazdeljena, en del je bil last matere, drugi pa Federicovega podjetja, katerega direktorica je na papirju postala prav ona. Kar je bilo prej dvoje, je postalo eno.

Nato so prišli podpisi. Doris Mayer je bila takrat že starejša in hudo bolna. Slovensko je nekaj razumela, saj je otroštvo preživela v Ljubljani, daleč od tega pa je bilo, da bi razumela pravni jezik. Podpisala je listine, katerih vsebine ni mogla presoditi, in to v prepričanju, da bodo pomagale pri vrnitvi preostanka družinskega premoženja, tudi pohištva in slik. Verjela je, da dela nekaj dobrega za družino.

V resnici sta bili s temi podpisi odtujeni dve nepremičnini, trdi Pignatelli. Stanovanje je kupila odvetnica. Pogodbo je na strani prodajalca podpisala Doris Mayer, pripravila in vodila pa naj bi jo prav tista, ki je stanovanje kupovala in ki je bila obenem pooblaščenka lastnika. Poslovna prostora v pritličju naj bi brez plačila prešla na njenega sina Gregorja Prosenca. Kupnina naj bi bila navidezna, saj naj bi bil denar vzet z računa Doris Mayer in nato prikazan kot uradno plačilo. Ne podjetje ne mati po Federicovih navedbah nista prejela ničesar.

Izid je bil isti kot pred desetletji, drugačna je bila le pot do njega. Takrat je hišo vzela oblast, tokrat naj bi jo vzela tista, ki bi morala lastnika varovati.

Zastaranje, ki ščiti storilca

Ko je Pignatelli za vse skupaj izvedel, je takoj najel novega odvetnika in vložil kazensko ovadbo. Prepozno. Rok za pregon je tekel od dneva dejanja in je medtem že potekel.

Za Pignatellija to ni tehnična podrobnost, temveč jedro problema. Če oškodovanec za kaznivo dejanje sploh ne ve, se sprašuje, kako lahko ura teče od storitve in ne od trenutka, ko zanj izve? Tako nastane pravilo, ki nagradi tistega, ki je znal dovolj dolgo molčati. Storilec ostane nedotaknjen, oškodovancu pa ostanejo civilne pravde, dolge leta.

Cena tega ni le osebna. Korupcija je, kot pravi, davek povrhu davkov. Zavira razvoj države, načenja njeno kredibilnost in odvrača tuje vlagatelje, ki v Sloveniji ne vidijo zagotovila, da bo njihovo premoženje varno. Sistem, ki po njegovi oceni ostaja pod vplivom starih struktur.

Zakaj z varnostniki in zakaj vseeno ne odneha

Svetovali so mu, naj odneha. Ljudje, ki so vedeli, o čem govorijo, in ki so mu to povedali prijazno: nasprotna stran je v Sloveniji dobro povezana, on pa ima življenje drugje in naj gleda nanj. V Ljubljano je začel prihajati z varnostniki. In vsakič, preden je zagnal avtomobil, ga je najprej preveril.

Nič od tega ga ni premaknilo. Ne bo odnehal, pravi, dokler ne bo pravice. V spomin na dedka, ki ga ni nikoli spoznal, na mater, ki jo je izdaja zlomila, na teto in strica, ki sta življenje preživela daleč od doma. Hoče, da Tjaša Andrée Prosenc in Gregor Prosenc odgovarjata za svoja dejanja, in hoče nepremičnine nazaj. Brez kompromisa.

Novo upanje: reforma pravosodja

Prav zato veliko pričakuje od nove vlade, ki jo vodi predsednik vlade Janez Janša. V njem vidi človeka, ki ve, kaj pomeni upreti se sistemu, saj je bil zaradi tega tudi sam zaprt, pa se je vrnil v politiko in zmagal.

Bistveno je zanj to, kar je nova vlada uvrstila med prednostne naloge: boj proti korupciji in odpravo neučinkovitosti pravosodja. Upa, da se bo končno premaknilo tisto, kar je desetletja stalo pri miru, in da bo naposled prišel do pravice.

Kaj je Hiša pravice

Ime projekta pove vse. Pignatelli si želi, da bi hiša, ki je bila dvakrat tarča krivice, postala simbol pravice v Sloveniji. Ne le pravice zanj in za njegovo družino, temveč za vsakogar, ki mu je bila storjena krivica. Želi, da bi predstavljala boj za reformo pravosodja in konec politične korupcije.

Kljub vsemu ostaja pri svojem. Slovenija je zanj ena najlepših držav na svetu, z izjemnimi ljudmi, kulturo in ohranjeno naravo. Spominja se sivega, potrtega mesta iz časa po osamosvojitvi in ga primerja z današnjo Ljubljano. Prihodnost vidi v mladi generaciji, ki mora prevzeti krmilo.

Za njegovo družino bi pravica pomenila ponovno rojstvo. Za Slovenijo, pravi, prav tako. Hiša medtem stoji tam, kjer je stala vseh sto let, in čaka.

Poglejte intervju

Federico Pignatelli pripoveduje brez olepševanja. O dedku, ki je rešil 22 družin, obsodili pa so ga kot izdajalca. O materi, ki so jo brez čevljev poslali čez Alpe umret. In o dnevu, ko je v registru zagledal ime, ki ni obstajalo.

Celoten intervju si oglejte v nadaljevanju.

Vse, kar je v prispevku navedenega o dogodkih po vrnitvi premoženja, je pričevanje Federica Pignatellija, kot ga je podal v intervjuju.