Radio Mega.1: 33 let po oddani vlogi

Zgodba Vitogoja Kodarina in RTV zavoda Radio Mega.1 Koper

29. marca 1993 je RTV zavod Radio Mega.1 Koper oddal vlogo za radijsko frekvenco. Frekvence ni dobil. Vitogoj Kodarin več kot tri desetletja pozneje še vedno išče odgovor, zakaj.

To je prva zgodba v rubriki Vaše zgodbe, ki smo jo odprli s člankom Hiša pravice odpira vrata vašim zgodbam. Objavljamo jo tako, kot jo pripoveduje Vitogoj Kodarin.

Vloga, oddana pred rokom

Po Kodarinovih besedah je bila vloga Radia Mega.1 popolna in oddana teden dni pred zahtevanim rokom. Dovoljenja kljub temu ni bilo. Radio brez njega ni mogel normalno delovati in je začel mirovati.

Enaka pravila za vse?

Kodarin je prepričan, da pri podeljevanju frekvenc za vse niso veljala enaka pravila. Posebej izpostavlja obdobje po 26. maju 1994, ko so bili za podelitev frekvenc potrebni javni razpisi. Trdi, da so se nekatere radijske postaje na določenih frekvencah slišale že pred razpisi, formalni postopki pa naj bi bili izvedeni šele pozneje.

Izbris iz registra

Pozneje je bil RTV zavod izbrisan iz sodnega registra. Kodarin priznava, da je k temu lahko prispevalo mirovanje, a poudarja, da je zavod miroval prav zato, ker ni dobil možnosti za delovanje.

Spor zaradi ene frekvence je zanj prerasel v izgubo poslovanja in prihodkov. Po njegovih besedah so posledice prizadele tudi delovno dobo, možnost upokojitve in ljudi, povezane z zavodom.

Leta 2004: skoraj rešeno

V letih 2003 in 2004 je Kodarin svoj primer predstavil Komisiji za peticije Državnega zbora. Po njegovih navedbah je komisiji predložil dokumentacijo, s katero je želel dokazati nepravilnosti pri podeljevanju frekvenc.

Aprila 2004, po enajstih letih, je bila rešitev blizu. Kodarin trdi, da je bil takratni direktor pristojne agencije Nikolaj Simič pripravljen zadevo urediti in v prvotno vlogo iz leta 1993 vpisati prosto frekvenco. Ko je izvedel, da je bil zavod medtem izbrisan iz sodnega registra, naj bi od tega odstopil. Frekvenca v vlogo ni bila vpisana.

Kodarin se je še naprej obračal na državne institucije. Omenja tudi 4. oktober 2005, ko je takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pristojnemu organu poslala dopis v zvezi z njegovimi zahtevami za dostop do dokumentacije. Razjasnitve, ki jo je pričakoval, tudi to ni prineslo.

Del odgovornosti pripisuje nekdanjim pravnim zastopnikom. Po njegovih navedbah v nekaterih postopkih niso uporabili vseh razpoložljivih pravnih sredstev, predvsem pritožbe, s čimer so bile izgubljene nekatere možnosti za nadaljnje ukrepanje.

Odgovor iz leta 2026

Septembra 2026 je Akos Svetu za radiodifuzijo sporočil, da je bilo o zahtevi za izdajo dovoljenja z dne 29. marca 1993 pravnomočno odločeno.

Svet je pojasnil, da nima pristojnosti za poseganje v upravne postopke, nadzor nad zakonitostjo odločanja Akos ali ponovno presojo pravnomočnih odločitev. V sedanji sestavi kršitev, kot jih navaja Kodarin, ni zaznal. Dodal pa je, da ni mogoče izključiti, da se njegove navedbe nanašajo na obdobja pred mandatom sedanjega sveta.

Kaj ostaja odprto

Institucije pravijo, da je bilo o vlogi pravnomočno odločeno. Kodarin trdi, da zgodba nikoli ni bila zares razjasnjena. Kdo ima prav, lahko pokažejo predvsem dokumenti: kdaj in kako je bilo odločeno o vlogi iz leta 1993, po katerih pravilih so bile frekvence podeljene drugim in zakaj rešitev iz leta 2004 ni bila izpeljana.

Tako kot pri Wolfovi 1 tudi tu postopek traja desetletja, ključni dokumenti pa so težko dosegljivi. Zato je prav, da to zgodbo slišimo do konca.

Imaš podobno izkušnjo? Piši nam na info@hisapravice.si.

Ne ostani utišan. Bori se za svojo pravico.