Od uspeha do zaplembe: zgodba družine Mayer in začetek boja za pravico

V središču Ljubljane stoji stavba, ki na prvi pogled ne razkriva nič posebnega. Toda za njenimi zidovi se skriva zgodba o uspehu, krivici, pohlepu in dolgotrajnem boju za pravico. Gre za stavbo na Wolfovi ulici 1, kraj, kjer se zrcali dramatična usoda družine Mayer.

V prvi epizodi podcasta Hiša pravice svojo osebno in družinsko zgodbo pripoveduje Federico Pignatelli della Leonessa, vnuk Emerika Mayerja in današnji lastnik nepremičnine. Njegova pripoved ni zgolj družinski spomin. Je razkritje zgodovinske krivice, ki še danes ni bila popravljena in hkrati začetek projekta, ki želi spodbuditi širšo razpravo o pravici, odgovornosti in stanju pravne države v Sloveniji.

Simbol uspeha v predvojni Ljubljani

Pred drugo svetovno vojno je bila družina Mayer ena izmed uspešnih meščanskih družin v Ljubljani. Podjetništvo, delo in ambicioznost so jim omogočili, da so sodelovali pri razvoju prestolnice v času, ko je mesto doživljalo gospodarski in kulturni razcvet.

V tem obdobju je bila zgrajena tudi stavba na Wolfovi ulici 1. Ta ni bila le nepremičnina, bila je simbol družinskega uspeha, stabilnosti in vizije prihodnosti.

Toda zgodovina je kmalu prinesla dramatičen preobrat.

Vojna, pomoč ljudem in tragična ironija zgodovine

Med drugo svetovno vojno je Emerik Mayer pomagal ljudem v stiski. Po pričevanjih je pomagal tudi družinam partizanov in jih ščitil pred okupatorjem. Zaradi tega ni nikoli pomislil, da bi ob koncu vojne zapustil domovino.

Verjel je, da je ravnal pravilno.

Toda prav ta odločitev je postala tragična.

Po koncu vojne je nova komunistična oblast začela obsežne zaplembe premoženja. Pod pretvezo kaznovanja domnevnih sovražnikov sistema so bile številne družine brez sodnega varstva oropane svojega premoženja.

Med njimi tudi družina Mayer.

Zaplemba, nasilje in izgon družine

Emerik Mayer je postal žrtev povojnega nasilja. Zaprli so ga, mučili in ubili, družino pa pregnali iz Slovenije. Njihovo premoženje je bilo zaplenjeno brez poštenega sodnega postopka.

Arhivski dokumenti danes jasno kažejo, da so bile zaplembe pogosto vnaprej načrtovane. Oblastniki so preprosto izbrali nepremičnine, ki so jih želeli zase, nato pa poiskali administrativne razloge za njihov odvzem.

Na seznamu takšnih objektov je bila tudi nepremičnina na Wolfovi ulici 1, dom družine Mayer.

Ta dogodek je postal izvirni greh zgodbe te stavbe.

Dolga pot do vračila in nova krivica

Po osamosvojitvi Slovenije je država poskušala popraviti nekatere povojne krivice z denacionalizacijo. Nepremičnina na Wolfovi ulici 1 je bila vrnjena dedičem družine Mayer.

Toda vrnitev ni pomenila resnične pravice.

Hiša je bila vrnjena skupaj z neprofitnimi najemnimi razmerji, ki so nastala v času socializma. Lastništvo je bilo sicer obnovljeno, toda dejanska pravica do upravljanja in uporabe stavbe je ostala močno omejena.

Še huje, zgodba se je zapletla v novo tragedijo.

Ena od najemnic v stavbi je bila odvetnica Tjaša Andree Prosenc, ki naj bi po besedah Federica Pignatellija izkoristila položaj in ogoljufala njegovo mater Doris Mayer. Po njegovih navedbah naj bi si nezakonito prisvojila stanovanje in poslovni prostor v stavbi.

Doris Mayer je umrla z občutkom, da jo je domovina izdala dvakrat, najprej po vojni, ko je bila družina izgnana, in nato še v samostojni Sloveniji, ko pravosodni sistem ni zaščitil njenih pravic.

Wolfova 1 kot simbol širšega problema

Primer Wolfove 1 ni le družinska zgodba.

Po mnenju Federica Pignatellija razkriva širši problem slovenske tranzicije. Denacionalizacija je pogosto formalno priznala lastninsko pravico, ni pa vedno omogočila dejanske in celovite restitucije.

Posledica so dolgotrajni pravni spori, zapleteni lastniški odnosi in občutek, da pravica za številne žrtve povojnih krivic nikoli ni bila v celoti dosežena.

Projekt Hiša pravice

Zato je Federico Pignatelli sprožil projekt Hiša pravice.

Njegov cilj ni zgolj rešiti družinskega spora. Projekt želi razkriti nepravilnosti, opozoriti na primere krivic in spodbuditi razpravo o delovanju pravosodnega sistema.

Stavba na Wolfovi ulici 1 naj bi tako dobila novo simbolno vlogo.

Iz simbola krivice naj bi postala simbol boja za pravico.

Boj, ki presega eno družino

Federico Pignatelli poudarja, da njegov boj ni namenjen le popravi krivic, ki so se zgodile njegovi družini. Gre za širši boj, za vse, ki so se v Sloveniji znašli v podobnem položaju in so zaradi korupcije ali sistemskih pomanjkljivosti ostali brez pravice.

Zgodba Wolfove 1 zato postavlja pomembno vprašanje:

Bo Slovenija še naprej dopuščala, da pretekle krivice ostajajo nepopravljene, ali pa bo končno vzpostavila sistem, v katerem bo pravica resnično prevladala?

Projekt Hiša pravice želi pomagati najti odgovor.