Ko pravica utihne: zakaj se boj družine Mayer nadaljuje?
Zgodbe o krivicah pogosto izginejo v arhivih, sodnih spisih in pozabljenih dokumentih. Toda nekatere med njimi preživijo, ker obstajajo ljudje, ki se ne sprijaznijo z molkom.
V novi epizodi projekta Hiša pravice Federico Pignatelli della Leonessa znova odpira eno najtežjih vprašanj slovenske tranzicije: ali je mogoče v državi, ki je formalno demokratična, resnično doseči pravico, če sistem še vedno ščiti tiste, ki so krivico povzročili?
Njegova zgodba ni zgolj osebna. Je zgodba o družini Mayer, o zaplembi premoženja po drugi svetovni vojni, o dolgotrajnem boju za vrnitev lastnine in o novih sporih, ki so se pojavili tudi v samostojni Sloveniji.
Zgodovina, ki ne izgine
Za razumevanje današnjega spora je treba pogledati v preteklost.
Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast v Sloveniji izvedla obsežen proces zaplemb premoženja. Ta proces je pogosto potekal administrativno, brez individualnih sodnih postopkov in brez učinkovitega pravnega varstva za prizadete lastnike.
Med žrtvami teh zaplemb je bila tudi družina Mayer, ki je izgubila svojo nepremičnino na Wolfovi ulici v središču Ljubljane.
Za družino to ni pomenilo le izgube hiše. Pomenilo je izgubo doma, družinskega spomina in varnosti. Zgodba se je za generacije Mayerjev začela z nasiljem, izgnanstvom in dolgo tišino.
Dolga pot do pravice
Po osamosvojitvi Slovenije se je odprla možnost poprave krivic iz povojnega obdobja. S postopki denacionalizacije so nekateri dediči uspeli dobiti nazaj premoženje, ki je bilo zaplenjeno njihovim družinam.
Toda vrnitev premoženja ni vedno pomenila resnične pravice.
Tudi v primeru družine Mayer se je izkazalo, da je bila vrnitev hiše šele začetek novih zapletov. Zapleteni pravni odnosi, dediščina socialističnega sistema in dolgotrajni sodni postopki so ustvarili situacijo, v kateri je pravica ostala nedosegljiva.
Nova rana v samostojni državi
Federico Pignatelli v pogovoru opozarja na novo poglavje te zgodbe, spor z odvetnico Tjašo Andree Prosenc, ki naj bi po njegovih besedah nezakonito pridobila del nepremičnine v stavbi na Wolfovi ulici.
Po njegovih trditvah naj bi šlo za primer prevare, ki se je zgodila prav v trenutku, ko je družina poskušala ponovno vzpostaviti nadzor nad svojo lastnino.
Pignatelli opozarja, da je največji problem prav odziv institucij. Namesto jasne zaščite lastninskih pravic naj bi sistem deloval počasi in neučinkovito, kar po njegovem mnenju omogoča, da se krivice vlečejo desetletja.
Zakaj nastaja projekt Hiša pravice
Prav zaradi teh izkušenj je nastal projekt Hiša pravice.
Njegov namen ni zgolj predstaviti družinsko zgodbo, temveč razkriti širši problem: kako lahko pravni sistem v demokratični državi včasih odpove prav tam, kjer bi moral biti najmočnejši.
Projekt želi zato odpreti javno razpravo o:
- popravi povojnih krivic,
- zaščiti lastninske pravice,
- delovanju pravosodnega sistema,
- ter odgovornosti institucij do posameznika.
Več kot družinska zgodba
Federico Pignatelli poudarja, da njegov boj ni le boj za družinsko premoženje.
Gre za vprašanje načela.
Če država ne more zaščititi temeljnih pravic posameznika, pravice do lastnine, pravice do poštenega postopka in pravice do resnice, potem je ogroženo zaupanje v celoten sistem.
Zato želi projekt Hiša pravice iz ene konkretne zgodbe ustvariti širši simbol.
Simbol boja za pravico.
Wolfova 1 kot simbol prihodnosti
Stavba na Wolfovi ulici 1 danes ni zgolj arhitekturni del Ljubljane.
Postala je simbol nečesa večjega: vprašanja, ali lahko družba popravi krivice iz preteklosti in prepreči nove.
Federico Pignatelli verjame, da je odgovor še vedno mogoč. Toda le, če se o teh zgodbah govori javno in brez strahu.
Projekt Hiša pravice je zato povabilo javnosti: da pogleda v preteklost, razume sedanjost in pomaga ustvariti prihodnost, v kateri pravica ne bo več zgolj obljuba, temveč resničnost.