Izginuli dokumenti in zaprt sistem: ko pravica naleti na zid

Zgodba družine Mayer se z vsako novo epizodo projekta Hiša pravice razkriva v novih plasteh. Če je bilo do zdaj v ospredju vprašanje odvzema premoženja, se tokrat odpira še bolj zaskrbljujoče poglavje.

Kaj se zgodi, ko ne izgine le lastnina, temveč tudi dokazi?

Federico Pignatelli della Leonessa v tej epizodi govori o občutku, da se je znašel v sistemu, kjer pravica ni več dosegljiva. Sistem, v katerem se postopki ustavijo, institucije molčijo, ključni dokumenti pa preprosto izginejo.

Ko pravnih poti zmanjka

Po njegovih besedah je poskušal uporabiti vse razpoložljive pravne poti.

Kazenski postopki niso bili mogoči. Civilni postopki naj bi bili zavrnjeni zaradi zastaranja. Ostalo mu je le še eno mesto, kjer je lahko iskal odgovornost: Odvetniška zbornica.

Tja je vložil podrobno prijavo in zahteval ukrepanje.

Toda odziva ni bilo.

Zato se je odločil za nov korak in tožil zbornico samo. Postopek traja že več let brez končnega epiloga. Vmes mu je bila ponujena mediacija, v kateri bi druga stran priznala, da je ravnala napačno, ne pa tudi odgovornosti za posledice.

Takšen predlog je zavrnil.

Kot pravi, bi to pomenilo, da se dejanje prizna, vendar brez kakršnekoli odgovornosti. V njegovih besedah je bil namen takšnega dogovora jasen: zaščititi storilca.

Gotovina in odsotnost sledi

Posebno mesto v njegovi pripovedi ima način poslovanja, ki naj bi ga vsilila odvetnica.

Vse naj bi potekalo v gotovini.

Kot pravi, sta bila tako on kot njegova mati prisiljena plačevati storitve brez sledi. Pojasnilo naj bi bilo, da se tako posluje. Danes v tem vidi nekaj povsem drugega.

Ker komunikacija ni potekala po elektronski pošti, tudi ni ostalo nobenih pisnih dokazov. Odvetnica naj bi mu celo rekla, da ne uporablja elektronske pošte in naj raje komunicira po telefonu ali osebno.

Takšen način dela je po njegovem mnenju pomenil, da je bil ves čas v popolni temi. Ko mu je zagotavljala, da je vse v redu, tega danes ne more dokazati.

Izginuli arhiv

Eden najbolj presenetljivih delov zgodbe je povezan z dokumentom, ki bi lahko razjasnil številna odprta vprašanja.

Po njegovih besedah je obstajal arhivski seznam vsega premoženja, ki je bilo družini Mayer odvzeto po vojni. V njem naj bi bilo zapisano prav vse: nepremičnine, umetnine, pohištvo, denar, celo osebni predmeti.

Ta dokument naj bi bil shranjen na sodišču.

Danes ga ni več.

Pignatelli poudarja, da je bila zadnja oseba, ki je imela dostop do tega spisa, prav odvetnica. Dovoljen naj bi ji bil vpogled, vendar dokumenta ni več v arhivu.

Po njegovem prepričanju je jasno, kaj se je zgodilo.

Neodgovorjena vprašanja

Izginotje dokumenta odpira vrsto vprašanj.

Če je bil seznam res tako podroben, bi lahko razkril, kaj vse je bilo družini odvzeto in kaj bi jim moralo biti vrnjeno. Brez njega pa tega ni več mogoče preveriti.

Pignatelli opozarja, da obstaja tudi možnost, da so bile na podlagi teh podatkov pridobljene dodatne stvari, za katere družina sploh ne ve.

Morda umetnine. Morda pohištvo. Morda druge dragocenosti.

Danes tega ni mogoče dokazati.

Občutek zaščite

V svoji pripovedi večkrat poudari, da ima občutek, da sistem ne deluje enako za vse.

Kot pravi, sodišča njegovih argumentov ne obravnavajo vsebinsko, temveč se sklicujejo na formalnosti. Postopki trajajo leta, brez jasnega napredka.

Zato pride do zaključka, ki ga izreče zelo neposredno: da sistem ščiti ljudi, ki so dobro povezani.

V takšnem okolju pa po njegovem mnenju pravica postane nedosegljiva.

Zgodba, ki presega posameznika

Primer družine Mayer tako ni več le vprašanje enega stanovanja ali ene stavbe.

Postane vprašanje sistema.

Kaj se zgodi, če izginejo ključni dokumenti? Kaj se zgodi, če ni več dokazov? In kaj se zgodi, če institucije ne ukrepajo?

Pignatelli ob tem potegne jasno vzporednico s preteklostjo. Njegovi družini je bilo premoženje odvzeto že po vojni. Danes, pravi, se stvari dogajajo drugače, vendar z enakim rezultatom.

Tudi tokrat ostajajo brez pravice.

Vztrajanje do konca

Kljub vsemu vztraja.

Pravi, da se ne bo ustavil in da bo vztrajal do konca. Ne le zaradi sebe, temveč zaradi širšega pomena te zgodbe.

Ljudje bi morali vedeti, kaj se dogaja.

Ne zato, da bi iskali krivce v preteklosti, temveč zato, da bi razumeli sedanjost.

Projekt Hiša pravice je zato več kot osebna zgodba.

Je opozorilo.

In hkrati vprašanje: ali lahko pravna država deluje, če ključni dokazi izginejo in odgovornost ostane brez posledic?