Kdaj pride na vrsto pravica: zgodba, ki ne sme zastarati

Si predstavljate, da vam nekdo preprosto odvzame vaše stanovanje ali poslovni prostor? In to ne nekdo iz ulice, ampak nekdo, ki ste mu celo zaupali, da vas pravno zastopa. Zgodba družine Mayer Pignatelli se bere kot napeta pravna kriminalka. Ta zgodba razgalja, kako nezanesljiva je včasih zaščita pravne države. Še posebej, če je na drugi strani nekdo, ki ima moč, povezave in pravi priimek.

Ključna obramba v tej zgodbi pa je revindikacija, tožba za vrnitev neupravičeno odvzete stvari. To je obramba, ki v pravni državi premaga občasne zlorabe sistema, ker upravičencu zagotavlja, da njegova pravica nikoli ne zastara. Treba je vztrajati, predvsem proti anomalijam sodnega sistema.

Federico in Luigi Pignatelli, potomca italijanske plemiške rodbine po očetu in ljubljanske podjetniške družine Mayer po materi, sta leta 1993 ustanovila podjetje EUROCAPITAL PARTNERS ESTATE d.o.o. za upravljanje nepremičnine na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani, ki je bila vrnjena družini. Kot tujca sta za pomoč najela domačo odvetnico Tjašo Andree Prosenc, ki naj bi jima pomagala urejati pravne zadeve, pa še živela je v tej stavbi.

Toda odvetnica je namesto skrbi za interese svojih klientov raje poskrbela za svoje. In to z zlorabo zaupanja in goljufijo, ko je s ponarejenimi listinami dosegla nezakonit vpis v sodni register, nato pa nase in svojega sina Gregorja Prosenca prenesla lastništvo stanovanja in dveh poslovnih prostorov.

Ko sta Federico in Luigi Pignatelli povsem slučajno izvedela, da ju je odvetnica ogoljufala, se je začela kalvarija s slovenskim pravosodjem in koruptivnimi omrežji, ki dušijo pravico v Sloveniji. Potem ko sta spremenila vpis v sodnem registru ter s tem vzpostavila zakonito stanje, sta seveda na sodišče vložila tožbo za ničnost tistega nezakonitega sklepa iz leta 1999, ko je odvetnica v sodni register vpisala nezakonito zastopnico podjetja, to je njuno mati Doris Mayer.

Slovenska sodišča pa še do današnjega dne niso ugotovila ničnosti tistega sklepa ter posledično ničnosti vseh dejanj, ki so iz tistega nezakonitega koraka sledila. Federico vztraja v boju za pravico svoje družine in leta 2022 je na sodišče ponovno vložil tožbo za ničnost. Vendar se sodišče sploh ne spusti v ugotavljanje dejstev v tem primeru, temveč je tožbo znova zavrglo kot prepozno. Čeprav gre za stvari, ki nikoli ne zastarajo.

Sodišče gleda na zadevo drugače in namesto temeljnih pravnih načel črkobralsko presoja, da je po 391. členu Zakona o gospodarskih družbah mogoče sklep skupščine razglasiti za ničnega le v roku treh let od njegovega vpisa v sodni register. Tudi Zakon o sodnem registru določa, da je ničnost mogoče uveljavljati le v treh letih od vpisa. In vpis se je zgodil že leta 1999. Federico je navajal, da je bil sklep očitno nezakonit in nemoralen, vendar mu sodišče zaradi pretečenega roka ni priznalo pravice do sodnega varstva.

V pravu velja, da ko vam nekdo neupravičeno odvzame stvar, lahko vedno uporabite revindikacijo, ne glede na to, kako dolgo je od dejanja minilo. Revindikacija ni vezana na časovne roke. Zato je v boju za pravico družine Mayer Pignatelli le vprašanje, kdaj in na kateri instanci bo končno dosegla vrnitev nezakonito odtujenega premoženja.

Pogoji za revindikacijo so: 1) Lastnik ima dokazilo o lastninski pravici. 2) Stvar poseduje nekdo, ki nima pravice do posesti. 3) Stvar je bila odvzeta brez soglasja zakonitega lastnika.

V tej zgodbi so ti pogoji precej očitni. Nepremičnine so bile prepisane na odvetnico in njenega sina na podlagi ponarejenih dokumentov, lastniki nikoli niso soglašali s prodajo in lastniki nikoli niso prejeli kupnine.

Sodišče je s svojo obrazložitvijo potrdilo, da je bilo dejanje sporno in nemoralno, a kljub temu ne more biti predmet sodnega varstva, ker je minilo preveč časa. Ta odločitev je v nasprotju s temeljnimi načeli prava in pravnega varstva.

Primer Wolfove 1 seveda ni osamljen. Številni so verjeli v pravni red, pa jih je slovensko pravosodje pustilo na cedilu. Zahteva za ničnost sklepov je črkobralsko lahko prepozna, toda lastninska pravica še vedno ostaja varovana s pravnimi sredstvi, kot je revindikacija. In zato takšna vrsta krivice nikoli ne zastara.

Če zgodba o Emeriku Mayerju kaže, kako je bilo mogoče po desetletjih oprati človekovo ime in razveljaviti posledice vojnih zločinov nad družino Mayer, potem tudi zgodba njegovega vnuka še ni pri koncu. Pravica, ki zamuja, ni nujno pravica, ki je umrla. Je le pravica, ki še ni prišla na vrsto.